Izzivi merjenja telesne temperature in kako nanje odgovarja stroka
Pandemija Covid-19 na globalni ravni prinaša tudi izzive glede merjenja telesne temperature kot enega izmed ukrepov za preprečevanje hitrega širjenja okužb. Številne polemike, predvsem pri množičnem nadzoru na vstopnih točkah, kot so letališča, velika podjetja, zdravstvene in izobraževalne ustanove, v zadnjem času sproža termografija oz. uporaba termovizijskih (IR) kamer. Metoda, ki z meritvami na različnih točkah površine obraza in uporabo matematičnih modelov izračunava temperaturo telesnega jedra, pri zagotavljanju točnosti in sledljivosti namreč strokovno še vedno ni dorečena, kar je naloga stroke v prihodnosti.
Čeprav zgolj na osnovi povišane telesne temperature ne moremo sklepati, da je nekdo zbolel za Covid-19, je ravno povišana telesna temperatura eden najzgodnejših in najpogostejših pokazateljev okužb z virusnimi respiratornimi obolenji ter posledično osnova mnogih presejalnih testov za odkrivanje potencialno obolelih. Kljub navidezni enostavnosti pa merjenje telesne temperature še zdaleč ni trivialen koncept, sploh če želimo zagotoviti točna in sledljiva merjenja.
Merjenje telesne temperature še zdaleč ni trivialen koncept, še zlasti takrat, ko želimo v boju s pandemijami zagotoviti točna in sledljiva merjenja.
Referenčna merilna mesta
Telesna temperatura je koncept, odvisen od merilnega mesta v ali na telesu, mišljen pa je kot temperatura telesnega jedra, ki ga predstavljata srce oz. možgani. Ker ta dva organa nista primerna za merjenje, so kot najboljši približek določena referenčna merilna mesta, in sicer zunanja plast ušesnega bobniča oz. timpanična membrana, distalni požiralnik, pljučna arterija in sečni mehur. V praksi merjenje telesne temperature izvajamo pod pazduho, v ustih, v ušesu in v danki. Slednja merilna mesta so tudi klinično ovrednotena glede korelacij temperature v primerjavi z referenčnimi merilnimi mesti, medtem ko korelacija temperature čela in obraza, ki ju ugotavljamo s termovizijskimi kamerami ali brezkontaktnimi čelnimi termometri, z referenčnimi merilnimi mesti ni znanstveno potrjena, kar je naloga stroke v prihodnosti.
Termometri brez zakonske regulative
Če upoštevamo množico različnih termometrov na trgu in vse večje število podjetij in javnih ustanov, ki se odločajo za merjenje telesne temperature zaposlenih in obiskovalcev s pomočjo termografije oz. termovizijskih kamer, dodaten izziv pri odločanju o nakupu ustrezne opreme predstavlja dejstvo, da termometri kot medicinski instrumenti sploh ne spadajo pod zakonsko regulirano meroslovje. To pomeni, da njihovo umerjanje ni zakonsko določeno niti nadzorovano na ravni države.
Dejavniki, ki vplivajo na izmerjeno temperaturo
Hkrati moramo pri merjenju temperature s termovizijskimi kamerami izpostaviti tudi to, da se povezava med temperaturo kože in temperaturo telesnega jedra razlikuje v odvisnosti od mesta merjenja. Ni torej vseeno, ali temperaturo merimo na čelu, v očesnem kotu, na licih ali vratu. Prav tako na rezultat meritve vpliva razdalja merjenja in dejavniki, kot so termoregulacija posameznika oz. njegova aktivnost ter aklimatiziranost, letni čas in toplotni vplivi v okolici, pa osebni dejavniki, kot so kajenje, hrana, menstrualni cikel ter starost in spol posmeznika. Izzivi brezkontaktnega merjenja telesne temperature so kompleksni. Tudi parameter, kot je emisivnost, ki je odvisen od temperature, valovne dolžine in kota opazovanja, je izjemnega pomena. Prav tako sledljivost, ki je predpogoj za točnost meritev z znano merilno negotovostjo, pri čemer ni dovolj, da je umerjen zgolj merilni instrument, temveč mora biti sledljiva tudi merilna metoda oz. postopek.
Izjemno točna merjenja le v laboratorijskih pogojih
Danes lahko temperaturo izmerimo zelo točno, saj najbolj točni kontaktni termometri izmerijo celo milijoninke stopinje Celzija, vendar le v kontroliranih laboratorijskih pogojih. Točnost brezkontaktnih merjenj v IR spektru (med -30 °C in 600 °C) so v najboljšem primeru reda nekaj desetink stopinje Celzija. Če torej ponudnik termografske merilne opreme kot točnost navaja ±0,3 °C, kar predstavlja fizikalno mejo točnosti trenutne tehnologije, se zastavljata pomembni vprašanji, ali naprava ima kalibracijski certifikat akreditiranega laboratorija, in pa, ali ta specifikacija upošteva vse realne pogoje pri merjenju. Na rezultate merjenja v praksi namreč vplivajo številni prej omenjeni dejavniki, zato so praviloma manj točni, kot navajajo specifikacije proizvajalcev, zagotovo pa manj točni kot v strogo nadzorovanih laboratorijskih pogojih.
Kaj zmorejo različni merilni instrumenti?
V Laboratoriju za metrologijo in kakovost (LMK), ki deluje v okviru Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, smo septembra letos podali pojasnilo glede problematike tehnologij za merjenje telesne temperature, saj gre za tematiko, ki je v razmerah pandemije zelo aktualna. Hkrati pa terja kar nekaj pojasnil glede točnosti merjenja, pravilne interpretacije merilnih rezultatov in posledično ustreznega odločanja o nabavi ustrezne merilne opreme. Nekatere pomembne značilnosti različnih termometrov za merjenje telesne temperature smo strnili v spodnji tabeli:
Kakovost rezultatov je več kot le navedba točnosti opreme
Če telesno temeraturo obravnavamo kot osnovo za odločanje s pomembnim posledicami, so podatki v tabeli pomembni zaradi prikaza, kaj konkretna merilna instrumentacija zmore in kaj je potrebno upoštevati za korektno ter celovito interpretacijo merilnih rezultatov. Sicer pa je kakovost merilnih rezultatov precej več kot le navedba točnosti merilne opreme, saj specifikacije proizvajalcev pogosto ne zajemajo vseh realnih pogojev, v katerih se meritve dejansko izvajajo. Posledično termometri merijo različne objekte različno točno, zato je za zagotavljanje točnih meritev potrebno dobro razumevanje merilne instrumentacije oz. obvladovanje celotnega merilnega postopka. Točen inštrument namreč sam po sebi še ne zagotavlja točnega merjenja, prav tako pa niti najbolj izkušen strokovnjak točnega merjenja ne more izvajati z netočnim inštrumentom.
Potrjevanje s klasičnim kontaktnim merjenjem
Da bi tudi pri merjenju telesne temperature v boju s pandemijami zagotovili meroslovno sledljivost na najvišjem nivoju, je julija letos LMK prevzel vodilno vlogo v mednarodni delovni skupini za pripravo Vodil za merjenje telesne temperature v okviru tehniškega komiteja za temperaturo pri Mednarodnem uradu za uteži in mere (BIPM). Ta vodila bodo po uskladitvi in sprejemu v pomoč Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) pri pravilni izvedbi merjenj telesne temperature. Glede na to, da merjenje telesne temperature z brezkontaktnim merjenjem ni dovolj zanesljivo, kot vodja te delovne skupine menim, da bo mednarodni protokol, ki ga bomo sprejeli, šel v to smer, da bomo povišano telesno temperature dodatno morali potrditi še s klasičnim kontaktnim merjenjem oz. z brezkontaktnim ušesnim termometrom, ki še vedno zahteva določen kontakt z merjencem, čemur bi se sicer radi izognili.
Bodite pozorni na kalibracijske certifikate
Čeprav je za ugotavljanje telesne temperature na množičnih vstopnih točkah dandanes možno uporabiti najbolj moderne tehnologije brezkontaktnega merjenja, zanje trenutno velja, da imajo najmanjšo točnost in posledično lahko povzročijo neustrezno odločanje. Vsem uporabnikom zato svetujem, da v naslednjem koraku za zanesljivo identifikacijo potencialno obolelih oz. oseb s povišano telesno temperaturo dodatno uporabijo še kontaktno merjenje temperature. Pri sami izbiri merilnih naprav pa bodite pozorni na kakovost oz. kalibracijske certifikate glede točnosti oz. merilne negotovosti.
Nekateri ponudniki so dobro zastavili pot
Kot vodja kakovosti LMK velikokrat naletim tudi na vprašanje, katere rešitve, ki se trenutno pojavljajo na trgu na področju termografije, se mi zdijo primerne. Če povzamem obstoječi standard za klinične termometre in poglavji o laboratorijski točnosti, je le-ta v višini ±0,2 stopinje Celzija zahtevana za kontaktne termometre in ±0,3 za ušesne termometre. Obstaja še dodatek, ki govori o klinični evalvaciji, saj vemo, da so merjenja v klinični praksi podvržena dodatnim vplivom, ki vplivajo na točnost, vendar moramo najprej seveda dobro poznati obnašanje naprave v laboratoriju. Če se vrnem k vprašanju, katere rešitve se mi zdijo primerne, bi rad poudaril, da končne rešitve še ni, da pa so nekateri ponudniki dobro zastavili pot pri razvoju ustreznih naprav. Eden od njih je tudi Kolektor z razvojem Cordee, ki je morda ubral celo malce netipično pot, saj napravo preverja v laboratoriju, da doseže vse predpisane laboratorijske točnosti, nato pa jo validira še v praksi.
O avtorju in Laboratoriju za metrologijo in kakovost
Dr. Igor Pušnik, vodja kakovosti Laboratorija za metrologijo in kakovost (LMK) na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je odgovorna oseba za brezkontaktna temperaturna merjenja. LMK kot nosilec nacionalnega etalona za temperaturo in vlažnost predstavlja najvišji strokovni nivo v Sloveniji, dr. Pušnik pa je poleg pedagoškega dela aktiven pri številnih domačih in mednarodnih raziskovalnih ter strokovnih projektih, predvsem na področju kalibracije termometrov in vlagomerov s poudarkom na brezkontaktni termometriji. Ker je odločanje na podlagi izmerjene telesne temperature aktualna tematika, ki zadeva številne interesne skupine, lahko podrobnejše razlage in pomoč na tem področju najdete na straneh www.lmk.si, kjer laboratorij v skladu s potrebami organizira tudi izobraževanja s področja merjenja telesne temperature, v katerih podrobno pojasnjuje vse dileme, ki jih je na tem področju veliko več, kot so prikazene v tem kratkem poljudnem pojasnilu.
Vabljeni k ogledu posnetka webinarja
Novembra letos sta LMK in poslovna enota Kolektor Digital organizirala webinar z naslovom Kako se spopasti z izzivi merjenja telesne temperature in kaj o tem meni stroka? Povezava do posnetka: https://bit.ly/posnetek_webinarja.
Ključne besede: Cordea, termografija, telesna temperatura, Covid-19, koronavirus
Nazaj na vse novice